Tolmačenje in prevajanje je včasih vrženo kar v isti koš, pod skupnim imenom prevajanje. A med obema obstaja razlika, predvsem v načinu komunikacije. Tolmačenje je namreč vrsta ustnega prevajanja, izvaja pa ga oseba, ki mu rečemo tolmač. Največkrat se tolmačenje uporablja med različnimi podjetji, konferencami in na sodiščih. Izbira med vrstami tolmačenja je zelo raznolika saj poznamo simultano tolmačenje, konsekutivno tolmačenje, šepetano in znakovno tolmačenje. Manj pogosto se sicer uporablja še telefonsko in konferenčno tolmačenje. Simultano prevajanje se izvaja na način, da govorec sedi v kabini, preko slušalk posluša govorca in preko mikrofona tolmači ali prevaja govorca. Tolmačenje, ki se imenuje konsekutivno je vrsta prevajanja, kjer začne tolmač prevajati govorca šele, ko le ta neha s govorjenjem. Za tovrstno tolmačenje je značilno, da tolmač sedi zraven govorca in si dela zapiske.
Prav tako lahko tolmač sedi ob slušatelju ter mu šepeta prevod. Takšnemu načinu tolmačenja rečemo tudi šepetano, poznano pa je še znakovno, to je tolmačenje v jeziku gluhonemih. Osnovna naloga tolmača je, da je govor govorca, pravilno prenesen v katerikoli drug uradni jezik. Tolmači lahko razpravam sledijo v enem ali v več jezikih, v katere so prevedeni vsi govori. Takšno tolmačenje nosi svojevrsten naziv, aktivno tolmačenje.