Prevajanje ni enoznačna jezikovna praksa. Nekateri celo trdijo, da je stilov prevajanja toliko, kolikor je na svetu prevajalcev. Praktično je nemogoče trditi, da bi neko besedilo dva različna prevajalca prevedla na enak način, pa čeprav se bi njuno znanje jezika ne kaj prida razlikovalo. Na podlagi te ugotovitve lahko trdimo, da je prevajanje zelo subjektivno delo, kar pomeni, da se vsak prevajalec vpiše v svoj lastni prevod. Določena stopnja zaznamovanosti prevoda s prevajalčevim jezikovnim stilom je neizogibna. Vendar pa nastanejo lahko za prevajanje kar velike težave, če je ta zaznamovanost prevelika, kajti v tem primeru lahko zasenči slog avtorja, ki je napisal originalno besedilo. To je predvsem pomembno, če gre za prevajanje literarnih del, kot so romani, novele in druga književna besedila.
V zgoraj navedenih primerih je celo zaželeno, da je prevajalec sam tudi poznavalec nekega avtorja, ki ima določen književni sloves. To pomeni, da pozna socialno in psihološko ozadje avtorja, saj je lahko s tem prevajanje veliko bolj zvesto avtorju originalnega besedila. Ta zvestoba pa je ključnega pomena za književna dela, ki imajo pomembno mesto v svetovni literaturi. Prevajanje takšnih del predstavlja tudi določeno etično odgovornost prevajalca, da s slabim prevodom ne zavaja publike, ki bo prevod brala.
Kadar se v procesu prevajanja pojavijo težavnejši deli, ki so zelo težko prevedljivi, takrat se prevajalec lahko zateče k lastni kreativnosti, saj je veliko bolje, kot da naredi posiljen dobesedni prevod. Prevajanje mora potekati kot uravnotežena črta med zvestobo originalnemu besedilu in berljivostjo ter naravnim zvenom jezika v ciljnem jeziku. Takšno ravnotežje in harmonijo pa je mogoče doseči le po dolgoletnih izkušnjah s prevajanjem in pa seveda z odličnim poznavanjem tako originalnega kot ciljnega jezika. Za konec pa ne smemo pozabiti še na pomen, ki ga ima jezikovni pregled celotnega prevoda. Vsako končno besedil mora biti jezikovno dosledno, brez napak in brez nejasnih formulacij.