Kategorija: občine

Cirkulane v Halozah

Cirkulane se nahaja Halozah, to je slovenska pokrajina na severovzhodu države Slovenije.

Občina Cirkulane je mlada občina, stara je desetletje. Razteza se na površini dvaintrideset kvadratnih kilometrov ter šteje dva tisoč tristo prebivalcev. Območje občine Cirkulane je začetek vinorodnega območja Haloz. Za lažje prepoznavane zelo razgibanega sveta Haloz, se območje deli na dve območji. Celotno ozemlje omejujeta Jelovški potok pri Makolah ter Zavrč ob meji s Hrvaško. Ozemlje se dli na Zgornje ali Gozdne Haloze ter Spodnje ali Vinorodne Haloze. Reliefno podobo današnjega območja občine Cirkulane so od pleistocenske dobe ustvarjali potok Bela s pritoki Dugo Belico in Graškim potokom. Svet ni izrazito visok, najvišja točka komaj preseže štiristo metrov nadmorske višine. To je Vrbanjšak v Velikem Vrhu, katerega nadmorska višina je štiristo dvanajst metrov nadmorske višine. Na območju občine Cirkulane se nahaja trinajst naselji, skoraj polovica jih meji s sosednjo Republiko Hrvaško. To so Brezovec, Cirkulane, Dolane, Gradišča, Gruškovec, Mali Okič, Medribnik, Meje, Paradiž, Pohorje, Pristava, Slatina, Veliki Vrh. Cirkulane so se nekoč imenovale Sveta Barbara v Halozah, gre za razgibano naselje, ki ga obkrožajo vinogradi, njive, travniki in gozdovi. Območje zaznamuje cerkev svete Barbare z dvainpetdeset metrov visokim zvonikom. Velja za enega največjih zvonov na območju Republike Slovenije. Gradnja cerkve svete Barbare se je začela v dvanajstem stoletju, podobo današnjih dni pa so ji dali v osemnajstem stoletju. V naselju Cirkulane je tudi cerkev svete Katarine, ki je bila še do pred kratkim šolska telovadnici. V tej cerkvi je deloval Jožef Pichler, slovenski katoliški duhovnik, kanonik in mariborski šolski nadzornik. Rodil se je v Tržcu v občini Videm leta tisoč sedemsto devetinosemdeset, umrl pa sedemdeset let kasneje v Mariboru. V današnjem naselju Cirkulane oziroma takratni sveti Barbari, je napisal leta tisoč osemsto osemnajst lekcionar Evangelmi na Vʃe Nedele ino Svetke ʃkos zeilo leto.

Cirkulane so slikovito naselje v Halozah.

Več

Mengeš, bogata zgodovina

Mengeš zaznamuje bogata zgodovina .

Krajevno ime Mengeš po ocenah strokovnjakov predstavlja poimenovanje gradu ter njegovega lastnika. Besedi Meingoz in purch naj bi bili bavarskega srednjeveškega izvora. Purch pri tem pomeni grad, Meingoz pa je bil njegov lastnik. Krajevno ime torej govori, da je bil nekoč na njegovem območju grad, katerega lastnik je bil Meingoz. V starejših pisnih virih je Mengeš omenjen tudi z drugimi imeni. V zapiskih iz dvanajstega in trinajstega stoletja tako dobimo imena Meingosburg, Mengospurch, Mengozesburc, Meingospurch. Slednji se je za oznako mesta Mengeš uporabljal v zapisu iz leta tisoč dvesto triinštirideset, leta tisoč dvesto šestindvajset Mengozesburc, od leta tisoč dvesto štirinajst do tisoč dvesto dvajset Mengospurch ter od leta tisoč sto šestinpetdeset do tisoč dvesto štiriinpetdeset Meingosburg. Mesto Mengeš svoj nastanek v veliki meri dolguje strateški legi ter rodovitni okolici. Naselje je ta tem mestu stalo že v rimskem času, ko je nedaleč stran potekala rimska cesta. Povezovala je Emono z Celeio oziroma takratno Ljubljano s takratnim Celjem. Življenje v rimskem času je bilo na tem mestu očitno zelo pestro in živahno. O tem priča keramika, sponke, kovanci, grobovi, nagrobniki ter številne druge priče zgodovine. V prihodnosti lahko pričakujemo tudi nova odkritja v zvezi z do sedaj še neznano rimsko postojanko Ad Quartodecimo. Na območju mesta pa je bilo območje poseljeno tudi v starejših obdobjih. O bogatem življenju v oddaljenih stoletjih pričajo arheološke najdbe iz časov Ilirov in Keltov. Med znane osebe mesta Mengeš sodi cela vrsta slikarjev, naravoslovcev, pisateljev. Baročni slikar Franc Jelovšek je bil v Mengšu rojen leta tisoč sedemsto. Tri leta pozneje Ferdinand Avguštin Hallerstein. Bil je slovenski jezuit, misijonar, matematik, astronom, kartograf in mandarin. Leta tisoč osemsto trideset se je v Mengšu rodil Janez Tridina, znan slovenski pisatelj in zgodovinar. Njegova dela pozna veliko Slovencev.

Mengeš je bogata zakladnica tisočletja dolgega pestrega dogajanja.

Vipava, naselje in občina

Vipava je primorsko naselje ter občina v Zgornji Vipavski dolini.

Občina Vipava se razteza na površini več kot sto sedem kvadratnih kilometrov. v njej šivi preko pet tisoč šesto prebivalcev. V občino sodijo naselja Duplje, Erzelj, Goče, Gradišče pri Vipavi, Hrašče, Lozice, Lože, Manče, Nanos, Orehovica, Podbreg, Podgrič, Podnanos, Podraga, Poreče, Sanabor, Slap, Vipava, Vrhpolje, Zemono. Največje naselje je Vipava, ki šteje dva tisoč prebivalcev. Naselje je zraslo ob izviru istoimenske reke. Številni mostovi v naselju pričajo o naravni znamenitosti in izjemnosti. Deltasti izvir reke je edini te vrste v Evropi, ter svojevrstna popestritev številnih znamenitosti naselja. Med znamenitosti naselja Vipava sodijo Plečnikov spomenik, cerkev sv. Štefana, vojaški muzej, Lanthierjeva graščina s parkom, ter Grad Tabor. Nad naseljem se pne Stari grad. Vsaka od znamenitosti je brez dvoma vredna obiska in pozornosti. Za obisk Starega gradu bo potrebno nekaj več truda, do njega vodi urejena pot. Poleg razvalin je lokacija zanimiva zaradi sredozemskega zimzelenega hrasta. Grad je bil po ocenah strokovnjakov zgrjen v dvanajstem stoletju, prva omemba je iz leta tisoč dvesto petinsedemdeset. V ohranjenem viru je omenjen kot Gornji vipavski grad. Pripadal je oglejskemu patriarhu. Kot del deželno knežjega fevda je grad pogosto menjal lastnike oziroma upravitelje. Malo pred sredo štirinajstega stoletja je prišel v last Habsburžanov, v prvi polovici šestnajstega stoletja so ga za krajši čas prevzeli Benečani. Nakar je ponovno prišel v roke Habsburžanov. Vipava je bila zanimivo področje tudi za ugledno goriško plemiško družino Lanthieri, Gornji vipavski grad so prevzeli v proti koncu šestnajstega stoletja. Znani so bili po svojih graditeljski vnemi. Priča te vneme je brez dvoma Vipava, natančneje ena osrednjih stavb v naselju ter grajski park v angleškem slogu pred njo. Graščino so zgradili na prelomu iz sedemnajstega v osemnajsto stoletje.

Vipava ima neštete naravne in kulturne znamenitosti v naselju kot tudi v bližnji okolici.

Več

Vipava, središče doline Vipavske

Vipava je naselje, kjer reka Vipava privre na dan.

Vodno bogastvo se napaja na višje ležečih območjih Trnovskega gozda, reka Vipava je tudi edina reka v Evropi, ki ima deltasti izvir . Zaradi številnih izvirov je naselje z istim imenom moralo prilagoditi infrastrukturo. Tako so v naselju Vipava nastali številni mostovi, skupno petindvajset. Med seboj se razlikujejo po številnih značilnostih in posebnostih, mnogi za najimenitnejšega štejejo most za Lanthierjevo graščino. Nahaja se v središču naselja in tvori značilen videz središča. Zaradi številnih mostov se Vipava pogosto imenuje slovenske Benetke. Voda pod mostovi pa je bistveno bolj čista in bistra. Domačini naselje v pogovorih velikokrat nazivajo z trg. Poimenovanje izvira iz srede štirinajstega stoletja, ko je Vipava dobila pravico so svojega sejam. Izvor imena naselja pripisujejo Keltom, ki so bili prvi prebivalci kraja. Sestavljeno pa je iz dveh besed in sicer wip, kar pomeni dolina oziroma pokrajina ter ach, ki je oznaka za skalo kamen. Kelti so s tem poimenovanjem označili naselje kot dolina pod skalami. Pestra iz zanimiva so bila tudi vsa ostala zgodovinska območja do današnjih dni. Rimljani so imeli na tej lokaciji svojo postojanko, pomembno vlogo je odigrala v znani bitki pri Mrzli reki. Danes je ta Mrzla reka Hubelj, ki izvira nad bližnjo Ajdovščino. Da je bila Vipava skozi zgodovino izredna lokacija pričajo številne graščine in druga domovanja premožnih plemiških družin. Na tem območju so prebivale naslednje plemiške družine Herbersteini, Thurni, Edlingi, Baumkirchnerji. Zadnja plemiška rodbina Lanthierji, so pustili še največ ohranjenih sledi, njihov ni bil le dvorec v središču naselja, ampak tudi Stari grad nad naseljem, Grad tabor, v bližini pa tudi dvorec Zemono. V naselju prevladujejo predvsem objekti iz osemnajstega in devetnajstega stoletja, pomemben pečat naselju daje cerkev sv. Štefana ter portoni oz. kolone.

Vipava je z gradnjo sodobne prometnice postala še bolj mikavna za obisk.

Mirna Peč, mladostna občina

Mirna Peč je mlada občina .

Občina Mirna Peč šteje komaj slabi dve desetletji zgodovine, vendar je širši Sloveniji pa tudi prek meja znan že dolga desetletja. Zato sta zaslužna dva najbolj znana nekdanja prebivalca občine in sicer slovenski harmonikar in ljudski godec Lojze Slak ter Tone Pavček, slovenski pesnik, esejist, prevajalec in urednik. Oba sta bila rojena na območju občine Mirna Peč ter sta njeno ime ponesla v širni svet že dolgo pred njenim nastankom. Območje občine zaznamujejo tri doline, reka Temnica ter številne druge naravne in kulturne znamenitosti. Doline, ki tvorijo ozemlje občine Mirna Peč so Mirnopeška, Globokodolska in Šentjurska dolina. Vsaka od dolin ima svoje značilnosti in posebnosti. Mirnopeško zaznamuje reka Temenica, ki oblikuje značilne meandre, Šentjursko Poljanski potok in Igmanca, Globokodolska dolina pa vodnega vira nima. Območje občine Mirna Peč je stičišče robov dinarskega, alpskega in panonskega sveta. Verjetno najbolj imenitna naravna znamenitost je reka Temenica. Sodi med najbolj značilne slovenske ponikalnice. Poleg Temenice sta v slovenskem prostoru znani ponikalnici Ljubljanica in Reka. Največja slovenska ponikalnica je Reka, Ljubljanica je reka sedmih imen, Temenica pa ima nesimetrično porečje, večje pritoke v zgornjem delu, v nadaljevanju toka se spusti v plitvo strugo, oblikuje okljuke, pogosto poplavlja. Njena značilnost je tudi dvojna narava. Tok ponikalnice Temnice je do Trebnjega značilno alpski, od Trebnjega nizvodno pa postane tipična kraška reka. Občina Mirna Peč skriva tudi kraškim značilnostim primerno podzemni svet. Brajerjeva jama in Astina imata vse značilnosti kraške jame. Kulturne spomenike predstavljajo predvsem cerkve. Popotnike ob sodobni prometnici pozdravi cerkev svete Ane na Gradišču. Nahaja se na vrhu vzpetine ob prometnice, od daleč je viden zvonik cerkve. Na drugi strani je pobočje bolj položno obdano z naseljen ter obdelanimi rodovitnimi površinami. Osrednjo vlogo med cerkvami pa igra župnijska cerkev svetega Kancijana.

Mirna Peč je območje z dolgo in bogato zgodovino.

http://www.mojaobcina.si/mirna-pec/

Dolenjske Toplice, zdraviliški turizem

Dolenjske Toplice zaznamuje predvsem zdraviliški turizem .

Zgodovina zdraviliškega turizma v naselju Dolenjske Toplice je stara skoraj dve stoletji in pol. Zdraviliški turizem, kot ga poznamo danes, ima svoje korenine v odkritju zdravilnih učinkov raznih terapij. Pomemben razmak je zdraviliški turizem dobil z razmahom industrijske revolucije ter nastalimi posledicami povečanega obsega proizvodnja, novih postopkov, surovin ter drugih novosti. Dolenjske Toplice so nastale še nekoliko prej, sredi osemnajstega stoletja. Pomemben napredek so pridobile z razširitvijo prvotne Knežje kopeli. Iz preproste pokrite kopeli je takrat zraslo dvonadstropno kopališko poslopje v katerem so gostje lahko uživali v treh bazenih. Razvoj je postopoma dodajal nove, času primerne pridobitve. Ob koncu devetnajstega stoletja so Dolenjske Toplice dobile takrat sila sodobno železniško povezavo z vsemi takrat pomembnimi mesti in kraji Evrope. Vlak ni pripeljal v samo naselje, ampak v bližnji kraj Straža. Dve leti pred pridobljeno železniško povezavo pa je turizmu dal dodatne možnosti za razvoj vodovod. Napredek je sledil v začetku dvajsetega stoletja, ko je zdravilišče dobilo električno razsvetljavo in centralno kurjavo. S tem so bile postavljene možnosti za razširitev turizma preko celega leta. Najbolj intenziven razvoj se začne po drugi svetovni vojni. Med vojno so bile Dolenjske Toplice poškodovane, po vojni se začne obnova poškodovanih objektov, vse do današnjih dni pa se razvoj ni ustavil, turizem je bil od takrat vedno v koraku s časom z vedno novimi pridobitvami. V šestdesetih letih minulega stoletja se je začelo intenzivneje razvijati tudi naselje Dolenjske Toplice. Poleg številnih objektov v naselju se je takrat zgradila povezava z dolenjsko prestolnico, postopoma pa je kraj pridobival današnjo podobno. Ob prehodu iz dvajsetega v enaindvajseto stoletje je nastala občina, ki danes šteje preko tri tisoč prebivalcev, naseljenih na območju velikem preko sto kvadratnih kilometrov. Prestolnica šteje več kot sedemsto prebivalcev, razdeljena je na trinajst ulic.

Dolenjske Toplice je kraj in občina.

Več